O osebni naravnanosti

 O tem, kaj je najbolj pomembno in v kaj se usmeriti kljub pomanjkanju, ki nas vse bolj pesti. Vsi naši hobiji in želje iz mladosti zagotovo ne bodo uresničeni, zato je njihovo število smiselno zmanjšati, vsebino pa prilagoditi. Izziv je živeti "optimizirano" in cilj živeti svobodno, torej se znebiti vsega odvečnega in se sprostiti v "pomanjkanju".

Tega slednjega povečini sicer še nismo deležni, vendar ga zaradi obetov in strahu nekateri že doživljamo. Trenutno situacijo pogosto vidimo in doživljamo skupaj s pričakovanji, ki se nanašajo na gospodarstvo. Ni težko potrpeti, če vemo, da bo jutri tega konec, če pa se obeta še težje, je potrpljenje ravno zaradi tega nevzdržno. Mislim, da moramo poiskat tisto bistveno v življenju, zaradi česar se je vredno odrekat, torej tisto kar bomo izbrali in se s tem drugemu odrekli.
Včasih smo lahko imeli vse, več hobijev, večer s prijatelji ob pivu, drage konjičke, ... In ta boljše "was yet to come". Visoke želje in pričakovanja, ki so nam bila privzgojena moramo opustiti in hvala Bogu zato, saj so le slepilo, ki nas zavaja stran od bistvenega.

 Anselm Grun, ekonom benediktinske opatije Münsterschwarzach na Bavarskem, v svoji knjigi Bog, Vest in Denar piše, da so bili samostani, v katerih se je zivelo asketsko, vedno deležni neke zunanje blaginje. In to askezo vidim kot cilj Kristjanov, saj stremi k nenavezanosti na stvarno in hkrati sporoča bližnjim, kaj je bistveno in to na edini verodostojen nacin, z življenjem. Dobro alternativo potrošniku vidim v zbiratelju, kot sam imenujem tistega, ki kopiči, a vendar ne troši (po nepotrebnem) temveč razpolaga, deli, podarja in investira.
Duhovni kapitalist je torej tisto, kar iz danega lahko današnji človek postane. Ima a ne porabi, ker ne potrebuje, le razpolaga ter s tem ustvarja in gradi odnose, v smislu duhovnega in stvarnega. Namesto spraševanja o tem, kaj še potrebujemo, bo v prihodnje bolj na mestu "česa ne potrebujemo več?"